Brezup in upor v Grčiji (Yannis Almpanis)

Radikalna levica in družbena gibanja so tokrat predvideli prihodnost. Ko je Grčija z zmagoslavnimi praznovanji vstopala v evroobmočje, smo svarili, da bo zaradi velikanske neenakosti med dobro razvitimi ekonomijami na severu Evrope (kakršna je Nemčija) in razmeroma šibkim evropskim jugom (kot je Grčija) v kombinaciji s konzervativnim političnim ravnovesjem moči neizogibno prišlo do velikanskega pritiska na plače. Ker ni več mogoče devalvirati valute in ni evropskih mehanizmov, s katerimi bi se dalo uravnotežiti velikanske razlike med različnimi evropskimi ekonomijami, se vsako prizadevanje za ekonomskim poravnavanjem osredotoči na »spremenljivke« neposrednih in posrednih stroškov dela. Deset let kasneje so se naše zlovešče napovedi (ki so jim tedaj očitali, da so »levičarske« in »dogmatične«) izkazale za resnične.

Ko je Grčija živela svoje glamurozne sanje olimpijskih iger leta 2004, se nas je le peščica upirala »Novi krasni ideji« o našem veličastnem in zgodovinskem narodu. Izkupiček praznovanja »mogočne Grčije« je bil resničen polom: cena med 20 in 30 milijardami evrov (še zmeraj nihče ne pozna natančne številke) za povsem neproduktivne naložbe. V Atenah je sedaj polno zaprtih ogromnih stadionov, ki jih nihče ne uporablja…

preberi več

Ko je sodni dan končno prišel, se skoraj nihče ni več spominjal besed neoliberalnih politikov in glavnega toka množičnih medijev izpred zgolj nekaj let. Zato je novi »socialistični« vladi uspelo najti grešne kozle za nacionalne finančne težave. Na eni strani je bil naš nezaščiten narod (ki je bil nekaj let prej tako mogočen) predstavljen kot žrtev »tujih« mednarodnih špekulantov. Na drugi strani je bila kriza rezultat kroničnih strukturnih težav grške ekonomije: prevelikega javnega sektorja, preveč (in predobro plačanih) uslužbencev javnega sektorja. Če državi ne bo uspelo aprila in maja najti 24 milijard evrov za financiranje lastnega javnega primanjkljaja, in če bo morala še naprej sposojati si na mednarodnih trgih po 6,3% obrestni meri, bo bankrot neizogiben. Če se mu želi izogniti, mora država ponovno pridobiti zaupanje Evropske unije in mednarodnih trgov, da bi našla poceni denar (z nizkimi obrestnimi merami) za svoj javni dolg. In najboljši način za ponovno pridobitev zaupanja »trgov« je uvedba bolečih ukrepov zoper lastne ljudi. To je pravo izsiljevanje: če delavci ne sprejmejo varčevalnih ukrepov, bo država bankrotirala.

Pakt stabilnosti in razvoja, ki sta ga izdelala grška vlada in EU je zares boleč: okrog 10% znižanje plač uslužbencev v javnem sektorju, povečanje DDV za 2%, zmanjšanje javnih izdatkov za 10%, dodatni dve leti delovne dobe za pokojnino, zmanjšanje sredstev za izobraževanje za 100 milijonov. Cilj vlade je, da prihrani preko 4 milijarde evrov in da pošlje EU in mednarodnim trgom sporočilo popolne lojalnosti dogmi neoliberalnega fundamentalizma.

Plan navkljub njegovi antisocialni naravi očitno ni prepričal mednarodnih trgov in za Grčijo so obrestne mere še vedno previsoke (višje od 6%). Zato je pred vrati rešilni načrt EU. Trenutno je njegova točna oblika še neznanka. Smo pa precej gotovi, da bo evropska "pomoč", skupaj s politikami naše vlade, vodila k neizogibnemu socialnemu bankrotu. Napovedi Deutsche Bank so strašljive: recesija v višini - 7,5% BDP do leta 2012, 20% brezposelnost (okrog milijon brezposelnih). Edino, kar bo zagotovo rešeno s programom stabilnosti in razvoja, so profiti mednarodnih špekulantov in grških delodajalcev (v resnici je ta program implementacija vsega, kar je v zadnjih dvajsetih letih zahtevala Grška delodajalska federacija).

Seveda je bila možna drugačna pot in alternativna ekonomska politika je vedno možna. Grški javni dolg (113% BDP) je večji od javnega dolga preostale evro skupine, ča pa dodamo privatni dolg, je vsota dolga 173% BDP, kar pa je manj od ostale evro skupine (zelo razvita država Japonska ima na primer javni dolg v višini 200% BDP). Pred evro obdobjem, leta 1993, je Grčija plačevala 14% svojega BDP za financiranje lastnega dolga; sedaj plačuje 6%. Kot lahko vidimo, grški dolg sploh ni tako velik. Resničen problem je, da je evro cona utemeljena na skrajno rigidnih neoliberalnih pravilih, ki pretiravajo s pomenom javnega dolga in otežujejo njegovo financiranje (tako je na primer prepovedano izdajati obveznice za domači trg).

K temu dodajamo, da so obstajali drugi načini, s katerimi bi lahko grška vlada prišla do denarja. Na primer, lastniki ladij (Grčija ima največjo komercialno floto na svetu z več kot 4000 ladjami pod grško zastavo) dobivajo povrnjen DDV za dobrine, ki jih kupijo v grških pristaniščih; država tako izgubi okrog 6 milijard evrov vsako leto, prihranki, ki ga predvideva pakt stabilnosti pa so ocenjeni na precej manj od 5 milijard. Lani so grški lastniki ladij plačali manj davkov, kot so morali plačati imigranti za takse, ki jih morajo poravnati za pridobitev zelene karte. Poleg tega je večina grških delodajalcev prenesla svoje dobičke v ciprska off sore podjetja (davčna stopnja 10%), grška pravoslavna cerkev je neobdavčena (naši sveti spriritualni voditelji so državni prvaki v nepremičninskem biznisu: so lastniki gozdov, polj, jezer in tisoče stavb), vsako leto delodajalci protizakonito ne vplačajo več kot 8 milijard evrov v sistem socialnega zavarovanja, 800000 "malih" in "srednjih" biznisov plačuje isti davek kot delojemalec, katerega plača je okrog 2000 evrov na mesec, grške banke so dobile 28 milijard evrov javnih sredstev na začetku krize in sedaj špekulirajo z javnim dolgom (v resnici je večina "mednarodnih" špekulantov Grkov, Nemcev in Francozov...), in vsako leto gre 4% BDP za vojaške izdatke (to pomeni 10 milijard, ki jih dobijo "obrambne" industrije ZDA in EU). Vse to kaže na to, da bi vlada lahko vzela denar od bogatih, odločila pa se je, da ga raje vzame revnim. Pod oznako nacionalne nuje se skriva razredna izbira.

Na koncu ne smemo pozabiti evropskega nivoja. Socialna katastrofa, ki jo sedaj doživljajo Grki, je proizvod neoliberalne strukture evropske monetarne in finančne unije. Skupna valuta brez skupnega proračuna, združen evropski trg brez kakršnegakoli mehanizma za transfer virov od bogatih k revnim, pakt stabilnosti, ki sloni na najtrši neoliberalni dogmi in katerega edini interes so profiti, medtem ko mu ni niti malo mar za ljudi. Kriza kaže, da je nemogoče živeti pod Maastrichtskimi kriteriji.

Grčija je bila vedno dežela velikih socialnih neenakosti. O tem priča podatek, da dosega grška kupna moč 92% kupne moči v evro coni, medtem ko dosegajo plače le 70%. Socialna realnost, ki so jo ustvarili novi ukrepi, pa je postala preprosto nevzdržna. Ljudje ne morejo živeti s tako zmanjšanim dohodkom, domač trg bo za dolgo časa zamrznjen, še več, izginja upanje, da lahko najdemo izhod iz bede. Ta občutek obupa povečuje grenak občutek, da so nas Evropejci pustili na cedilu in da je tako imenovana pomoč EU oblika politike Mednarodnega finančnega sklada (IMF), ki bo vodila k socialni krizi, značilni za tretji svet. V Grčiji se srečujemo s takšnim občutkom brezupa prvič po koncu državljanske vojne konec štiridesetih let prejšnjega stoletja.

Obup seveda ne vodi avtomatično k uporu. Mnogi čutijo, da se na da nič narediti. Težko je premagati že lastno vlado, kaj šele istočasno grško vlado, EU, IMF, Nemčijo, Francijo, skrivnostne mednarodne trge, cel svet, ki je združen proti grškemu delavskemu razredu. Po drugi strani se vedno več ljudi zoperstavlja vladi in mobilizacije so vse večje. Dve zelo uspešni splošni stavki, ogromne demonstracije v vseh velikih mestih, akcije in hepeningi, oblikovanje bazični sindikatov, koordinacij in lokalnih komitejev, pogumen upor policijskim provokacijam. Delavci so na pohodu, čeprav temu nasprotuje vodstvo Delavske splošne konfederacije. In zdi se, da bolj kot bodo ljudje čutili učinke novih ukrepov, močnejši bo upor.

Prevod Njetwork