Delavsko-punkerska univerza v sodelovanju s Knjigarno AZIL in Civilno-družbeno iniciativo ŠOU vabi na

Okroglo mizo A LA BOLOGNESE

28. april 2010, ob 18h, Atrij ZRC SAZU, Ljubljana

Pogovor bo tekel o univerzitetnih reformah in študentskih protestih po Evropi in svetu. Gostje okrogle mize bodo Sašo Furlan (DPU), Jure Gojič (RŠ), Marko Kostanić (Slobodni filozofski), Nikola Vukobratović (Slobodni filozofski) Andrej Pavlišič (Federacija za anarhistično organiziranje - lokalna skupi na Ljubljana), Adis Sadiković (Studentski pokret, Tuzla), Emin Eminagić (Studentski pokret, Tuzla) in Aleksandar Stojanović (Odbrani Filozofski, Beograd). Pogovor bo moderirala Tihana Pupovac.

Osnovna tendenca reform izobraževalnega sistema v Evropi, ki izhajajo iz Lizbonske in Bolonjske deklaracije, je problematizacija razmerja med šolstvom in državo. Če naj bo država le administrativno-represivni servis za zagotavljanje ugodnih pogojev za posel in investicije, šolstvo ni več v njeni pristojnosti, vsaj ne kar se tiče »državljanjske vzgoje«. Šola naj uči podjetniške in druge veščine, ki naj bodo neposredno koristne in uporabne za gospodarstvo, za večanje njegove konkurenčnosti in produktivnosti. Klasična humanistika, ta razsvetljenski moment klasičnih javnih univerz, tako postane odveč, saj je gospodarsko neuporabna in nekoristna. Ker so se znašle najbolj na udaru reform, ki želijo obračunati s tem razsvetljenskim momentom in šolo spremeniti v neoliberalni think tank - ki naj proizvaja podjetniške veščine in administrativna znanja – so filozofske fakultete postale tudi žarišča upora proti šolskim reformam, proti komercializaciji in privatizaciji izobraževanja. V teh bojih se je pokazalo, da klasična univerza neoliberalni viziji izobraževanja ni le odveč, temveč tudi potencialno nevarna. Pri tem ne gre toliko za njene vsebine in kurikulum, temveč predvsem za način njene organizacije (in ravno zato je bolonjska reforma predvsem birokratska, zahteva predvsem reorganizacijo in spremembo načina delovanja javnih univerz): klasične univerze so inkluzivne, javno financirane in avtonomne.

Zaradi teh lastnosti so bile univerze v preteklosti pomembna središča kritičnega mišljenja in delovanja, oblikovanja naprednih idej in politik. Današnje reforme izobraževanja so najbolj sovražne ravno do ključnih momentov javne univerze – do javnega financiranja, ki naj ga zamenja zasebno financiranje in šolnina, s čimer pade tako programska avtonomija (univerza je v tej perspektivi dolžna omogočiti investitorju profit s produkcijo tržno zanimivih in uporabnih znanj in veščin) kot inkluzivnost (šolnine ukinjajo splošno dostopnost izobraževanja). Kritične ideje, alternativne oblike življenja in progresivne politike so v tej situaciji kolateralna žrtev reform izobraževanja, saj izginjajo njihovi osnovni pogoji.

Prihodnost zgleda mračna. Namesto velikih centrov za učenje, druženje in eksperimentiranje v velikih mestih, decentralizacija in lokalni »inkubatorji« podjetniških znanj in veščin. Namesto nekaj let svobodnega življenja in mišljenja, drilanje ob delu in za delo, ob možnosti ugodnih študentskih kreditov, ki investitorja v lastno konkurenčnost in človeški kapital v obliki znanja zadolžijo do konca življenja. Namesto urbanih gveril in organskih intelektualcev proletariata, tisoči in tisoči mladih strokovnjakov.

Proti takšni prihodnosti so v zadnjih letih vstali uporniški študentje od Barcelone do Aten, od Berlina do Zagreba. Uspelo jim je iznajti nove koncepte in oblike prakticiranja solidarnosti in neposredne demokracije. Uspelo jim je povezati svoj boj z drugimi družbenimi skupinami, ki jih je neoliberalni projekt pahnil v revščino in pustil na robu, z odpuščenimi delavci, s tistimi, ki so ostali brez papirjev in tistimi, ki papirjev nikoli niso niti imeli, z drugimi naprednimi političnimi organizacijami in iniciativami.

Z organizacijo panelne diskusije na temo bolonjske reforme in študentskih protestov želimo soočiti in reflektirati različna izkustva študentskih uporov in blokad univerz po Evropi in svetu. Reflektirati želimo tako zahteve kot oblike študentskega organiziranja, ki so pogosto neinstitucionalne, s čimer spodkopavajo legitimnost svojim institucionalnim zastopnikom. Prav tako želimo premisliti, ali in kolikšen domet utegnejo imeti nove oblike organiziranja v širšem družbenem kontekstu, ter kakšna so razmerja študentskih kolektivov v konkretnih primerih univerz po Evropi do drugih družbenih skupin, na primer delavcev. Gre torej za vprašanje, ali študentje v posameznih primerih delujejo na način interesnega združenja, ali je način njihovega delovanja političen.

Množičnost študentskih uporov, katerim smo danes priče, pa sproža tudi drugo vrsto vprašanj. Ob prebiranju javnih občil lahko že nekaj časa opazujemo, kako dominantna postaja primerjava današnje domnevne apatičnosti mladine z revolucionarno množično akcijo maja 1968. Toda ob tem ne moremo mimo ugotovitve, da so za tako sliko apatičnosti mladine v javnosti v veliki meri krivi prav javni mediji, saj v njih pravzaprav ni moč prebrati ali slišati poročil o poplavi študentskih protestov, zasedb fakultet in blokad predavanj povsod po svetu. S tega stališča bi lahko celo tvegali hipotezo, da se maj 68 pravzaprav ponavlja pred našimi očmi, le cenzura javnih občil javnosti preprečuje, da bi to spregledala.

»Pričujoči spisi so nastajali v položaju, ko se je ponovno zazdelo, da polom starih ustanov odpira polje za nebrzdani razmah človeških slabosti. A nastali so prav iz preloma s skušnjavo moraliziranja: namesto jalovih vprašanj o človeških slabostih postavljajo problem, kaj je logika poloma institucij, v čem je racionalnost razbijanja solidarnostnih vezi. Zdaj že vemo odgovor: namesto samoupravljanja – država kapitala; namesto solidarnosti – svobodni trg in neovirana konkurenca. Pričujoči spisi se umeščajo med zavrnitev ideološkega vprašanja in uveljavitev političnega odgovora. Ločujejo se od ideologije, odtujujejo se neposredni politični praksi: radi bi bili teoretski.«

Rastko Močnik,  Predgovor k Spisom iz humanistike

Spoštovane, spoštovani,

vabimo vas na pogovor o knjigi Rastka Močnika

Spisi iz humanistike, ki bo

20. aprila ob 18.30 v klubski Gromki.

Pogovarjali se bodo Marta Gregorčič, Nik Jeffs, Rajko Muršič in, seveda, avtor.

Vabljeni!

Začenjamo z zbiranjem prijav za ekskurzijo v

SARAJEVO!

Na pot se podamo 14.4. (sreda), vračamo se 18.4. (nedelja).

Čaka nas pester program:

- pred Sarajevom postanek v Jajcu

- predavanje na Bošnjaškem inšitutu,

- predavanje na Islamski fakulteti,

- ogled »tunela spasa«,

- ob povratku še postanek v Mostarju...

Okvirna cena ekskurzije je <100€ (končna cena bo znana kmalu. Več informacij dobite po prijavi!)

Prijavite se na: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želiš videti, omogoči Javascript. , s pripisom »prijava za Sarajevo«.

Navedite: IME, PRIIMEK, NASLOV STALNEGA BIVALIŠČA, ŠTEVILKA OSEBNEGA DOKUMENTA (in kateri dokument to je: potni list ali osebna izkaznica), EMŠO, E-MAIL NASLOV, SMER ŠTUDIJA).

Z zbiranjem prijav začnemo v sredo, 24.3., ob 12.00. (prijave, ki bodo prispele pred to uro, ne bodo upoštevane.)

SE VIDIMO...POVEJ NAPREJ!

Tiskovna konferenca ob izidu nove številke

Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo

z naslovom

OSVOBAJANJE IRAKA,

ki bo v četrtek, 18. marca 2010  ob 11:00 v knjigarni Konzorcij.

Nastopili bodo dr. Marta Gregorčič (ur.), Sami Al-Daghistani (ur.), dr. Primož Šterbenc, Medard Kržišnik, Ana Podvršič in Miha Andrić (Zofijini ljubimci), ki so bili tudi pisci besedil v publikaciji z naslovom »Osvobajanje Iraka« (ČKZ, let. XVIII, št. 239, Ljubljana: Študentska založba, 2010).

Tiskovna konferenca bo obeležila novo publikacijo o Iraku, vojnah, podjarmljenju in uničevanju človeških življenj. Predvsem pa bo poskusila vzpodbuditi javno razpravo ob šesti obletnici okupacije Iraka. Z 19. marcem 2010 bomo namreč vstopili v sedmo leto genocidne in nelegalne vojne v Iraku, kot so jo poimenovali Iračanke in Iračani, ki so s svojimi prispevki opozorili zlasti na zločine proti človeštvu in na namerna in načrtna dejanja ZDA in zaveznikov okupacijskih sil, da so s šestletno invazijo ter z dvajsetletnim obdobjem ekonomskih sankcij, nekdaj heterogeno, sekularno ter socialno in kulturno visoko razvito državo potisnili čez rob preživetja in obstoja.

S prevodi prispevkov iraških publicistov, strokovnjakov za področje prava, človekovih pravic in okoljevarstva, s pisanji domačih poznavalcev razmer v Iraku in na Bližnjem vzhodu ter s pomočjo prevodov tujih raziskovalnih novinarjev, je ČKZ pripravil izčrpen dokument časa in manifest domači in mednarodni politiki, da nemudoma in brezpogojno prekine zločine proti človeštvu. Podatki o grozodejstvih v Iraku govorijo svoj jezik: v izgnanstvu je več kot pet milijonov iraških beguncev, brez sojenja in obtožnic je pridržanih med 44.014 in 400.000 Iračanov, od teh kar okrog 2.400 mladoletnih; Irak ima danes okrog dva milijona vdov in pet milijonov sirot, od katerih je vsaj 500.000 sirot brezdomnih. Dnevno v Iraku umre med 150 in 500 prebivalec. Doslej je okupacija Iraka terjala okrog 1,3 milijona življenj.

Tiskovna konferenca v tem pogledu ni le soočenje mnenje, predstavljanje grozodejstev in premišljanje o vojnah. Je namreč majhen drobec peska v mozaiku osvobajanja Iraka, ki izhaja zakladov človeštva, zgodovinskega spomina, vzajemnosti kultur in nenehne potrebe človeka, da se emancipira.

V tem duhu bo potekala tiskovna konferenca in cikel predavanj »O okupaciji in nasilju v Iraku«. Za cikel predavanj klikni več

Vljudno vabljeni!

Za ČKZ, Marta Gregorčič

Pripravlja se tudi cikel predavanj, klikni več.