Sociološko društvo

Spletna stran sociološkega društva
Haiti PDF natisni E-pošta
Prispeval AM   
SUNDAY, 24. JANUARY 2010 ob 14:26

Objavljeno 24.1.2010 v neodvisni reviji Monthly Review

 

Securing Disaster in Haiti

by Peter Hallward

Nine days after the devastating earthquake that struck Haiti on 12 January 2010, it's now clear that the initial phase of the U.S.-led relief operation has conformed to the three fundamental tendencies that have shaped the more general course of the island's recent history.  It has adopted military priorities and strategies.  It has sidelined Haiti's own leaders and government, and ignored the needs of the majority of its people.  And it has proceeded in ways that reinforce the already harrowing gap between rich and poor.  All three tendencies aren't just connected, they are mutually reinforcing.  These same tendencies will continue to govern the imminent reconstruction effort as well, unless determined political action is taken to counteract them. Objavljeno 24.1.2010 v reviji Monthly Review

I

Haiti is not only one of the poorest countries in the world, it is also one of the most polarised and unequal in its disparities in wealth and access to political power.1 A small clique of rich and well-connected families continues to dominate the country and its economy while more than half the population, according to the IMF, survive on a household income of around 44 US pennies per day.2

Mass destitution has grown far more severe in recent decades.  Starting in the 1970s, internationally imposed neo-liberal 'adjustments' and austerity measures finally succeeded in doing what no Haitian government had managed to do since winning independence in 1804: in order to set the country on the road towards 'economic development', they have driven large numbers of small farmers off their land and into densely crowded urban slums.  A small minority of these internal refugees may be lucky enough to find sweatshop jobs that pay the lowest wages in the region.  These wages currently average $2 or $3 a day; in real terms they are worth less than a quarter of their 1980 value.

Haiti's tiny elite owes its privileges to exclusion, exploitation and violence, and it is only violence that allows it to retain them.  For much of the last century, Haiti's military and paramilitary forces (with substantial amounts of US support) were able to preserve these privileges on their own.  Over the course of the 1980s, however, it started to look as if local military repression might no longer be up to the job.  A massive and courageous popular mobilisation (known as Lavalas) culminated in 1990 with the landslide election of the liberation theologian Jean-Bertrand Aristide as president.  Large numbers of ordinary people began to participate in the political system for the first time, and as political scientist Robert Fatton remembers, 'panic seized the dominant class.  It dreaded living in close proximity to la populace and barricaded itself against Lavalas.'3

Nine months later, the army dealt with this popular threat in the time-honoured way, with a coup d'état.  Over the next three years, around 4,000 Aristide supporters were killed.

However, when the US eventually allowed Aristide to return in October 1994, he took a surprising and unprecedented step: he abolished the army that had deposed him.  As human rights lawyer Brian Concannon (director of the Institute for Justice and Democracy in Haiti) observed a few years later, 'it is impossible to overestimate the impact of this accomplishment.  It has been called the greatest human rights development in Haiti since emancipation, and is wildly popular.'4 In 2000, the Haitian electorate gave Aristide a second overwhelming mandate when his party (Fanmi Lavalas) won more than 90% of the seats in parliament.

Več ...
 
Mrhovinarji, proč s Haitija! PDF natisni E-pošta
Prispeval AM   
THURSDAY, 21. JANUARY 2010 ob 03:58

Mrhovinarji, proč s Haitija


Boštjan Videmšek, Delo (objavljeno na:  delo.si)


Človekoljubna pomoč prebivalcem Haitija upravičeno zveni kot psovka. Tisti, ki so preživeli, osem dni po morilskem potresu, še naprej poslušajo obljube in počasi umirajo. Mednarodna skupnost jih je s svojo počasnostjo, neodzivnostjo, vzporednimi (prevladujočimi) interesi ter birokracijo obsodila na brezizhodnost, a v dnevih po potresu so svetovne sile le nadaljevale svojo dolgoletno politiko do že davno padle države.

Haitijce ni ubijal le potres; ubijale so jih in ubijajo jih še naprej posledice gospodarskega, političnega in družbenega zloma. Ta je popolnoma uničil kmetijstvo ter večino obubožanih ljudi dobesedno pregnal v »slume« Port au Princea. Za zlom in nasilje, ki je na Haitiju vladalo v zadnjih desetletjih, je bila v celoti odgovorna mrhovinarska, na »doktrini šoka« temelječa politika nekaterih držav in večnacionalnih družb, ki so Haiti spremenile v svojo kumunalno deponijo.

 

Zdi se, da je za mrhovinarje, ki na pogoriščih človeštva gradijo velike gospodarske načrte, potres prišel kot naročen. Ameriški desničarski »think thank« Heritage Foundation je le nekaj ur po potresu na svoji spletni strani objavil naslednji poziv ameriški politiki in - podjetjem: »Kriza na Haitiju - kljub trpljenju - ponuja priložnosti za Združene države. Poleg nemudne človekoljubne pomoči, ameriški odziv na tragičen potres ponuja možnost preoblikovanja haitske dolgo nedelujoče vlade in gospodarstva ter izboljša podobo ZDA v regiji.«

 

Na Haiti se množično zgrinjajo nevladne organizacije, večnacionalne družbe in vse vrste »kriznih dobičkarjev«. V prevladujoči doktrini šoka ni nič bolj živega od svežega trupla. Množično grobišče je velika poslovna priložnost.

 

Nemudoma so se oglasili tudi najbolj znani glasniki neoliberalizma. Jeffrey Sachs, »mož, ki krade revnim, da bi dajal bogatim«, je dejal, da Haiti potrebuje nekakšen Marshallov načrt, »razvojno petletko«, v katero bi Združene države morale vložiti do petnajst milijard dolarjev. V New York Timesu sta nekdanja ameriška predsednika Bill Clinton in George W. Bush, ki sta v času svoje vladavine - nenačelna koalicija - pomagala aktivno uničevati Haiti, zapisala, da je Haitijcem potrebno omogočiti, da postanejo »najboljše, kar so«. Priložnost za »popolno samorealizacijo« skoraj da ne bi mogla biti lepša.

 

Ob tem je vredno omeniti besede kenijskega ekonomista Jamesa Shikwatija, ki je po dolgih letih raziskovanja dejal, da je humanitarna pomoč najmanj razvitim državam bolj škodila kot koristila in v intervjuju za nemški Der Spiegel svet pozval, naj, za božjo voljo, kočno ustavi humanitarno in razvojno pomoč. Eden od primerov, ki jih je raziskoval, je bil tudi Haiti. Dolgoletna vladarja Haitija Papa Duvalier in njegov sin Baby Duvalier sta s pomočjo svojih kriminalnih združb in vuduistične milice »Tonton Macoutes« osemdeset odstokov vse humanitarne in razvoje pomoči s pomočjo svojih botrov iz Washingtona (zavezniki v času hladne vojne) spravila v lastne žepe. Krajo sta dokončala Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Vrednost tako imenovane humanitarne pomoči, ki jo je Haiti prejel leta 2007, je bila desetkrat višja od vsote vseh tujih investicij v državo.

 

Prioritete »velikih humanitarcev« je bilo včeraj mogoče opaziti na preobremenjem letališču v haitski prestolnici. Ameriški nadzorniki zračnega prostora so petim letalom Nevladne organizacije Zdravniki brez meja, ki so bila polna nujne medicinske pomoči in zdravnikov, onemogočile pristanek, saj so imela pri pristanjanju prednost letala, ki so na Haiti dostavljala ameriške vojake. Teh bo skupaj z marinci kmalu 10.000.

 

Nekateri že govore o okupaciji v imenu pomoči.


Spremenjeno dne: THURSDAY, 21. JANUARY 2010 ob 04:07
 
Haiti PDF natisni E-pošta
Prispeval AM   
MONDAY, 18. JANUARY 2010 ob 01:18

 

Our role in Haiti's plight

If we are serious about assisting this devastated land we must stop trying to control and exploit it




Peter Hallward (objavljeno: guardian.co.uk)

Any large city in the world would have suffered extensive damage from an earthquake on the scale of the one that ravaged Haiti's capital city on Tuesday afternoon, but it's no accident that so much of Port-au-Prince now looks like a war zone. Much of the devastation wreaked by this latest and most calamitous disaster to befall Haiti is best understood as another thoroughly manmade outcome of a long and ugly historical sequence.

The country has faced more than its fair share of catastrophes. Hundreds died in Port-au-Prince in an earthquake back in June 1770, and the huge earthquake of 7 May 1842 may have killed 10,000 in the northern city of Cap ­Haitien alone. Hurricanes batter the island on a regular basis, mostly recently in 2004 and again in 2008; the storms of September 2008 flooded the town of Gonaïves and swept away much of its flimsy infrastructure, killing more than a thousand people and destroying many thousands of homes. The full scale of the destruction resulting from this earthquake may not become clear for several weeks. Even minimal repairs will take years to complete, and the long-term impact is incalculable.

What is already all too clear, ­however, is the fact that this impact will be the result of an even longer-term history of deliberate impoverishment and disempowerment. Haiti is routinely described as the "poorest country in the western hemisphere". This poverty is the direct legacy of perhaps the most brutal system of colonial exploitation in world history, compounded by decades of systematic postcolonial oppression.

The noble "international community" which is currently scrambling to send its "humanitarian aid" to Haiti is largely responsible for the extent of the suffering it now aims to reduce. Ever since the US invaded and occupied the country in 1915, every serious political attempt to allow Haiti's people to move (in former president Jean-Bertrand Aristide's phrase) "from absolute misery to a dignified poverty" has been violently and deliberately blocked by the US government and some of its allies.

Aristide's own government (elected by some 75% of the electorate) was the latest victim of such interference, when it was overthrown by an internationally sponsored coup in 2004 that killed several thousand people and left much of the population smouldering in resentment. The UN has subsequently maintained a large and enormously expensive stabilisation and pacification force in the country.

Haiti is now a country where, according to the best available study, around 75% of the population "lives on less than $2 per day, and 56% – four and a half million people – live on less than $1 per day". Decades of neoliberal "adjustment" and neo-imperial intervention have robbed its government of any significant capacity to invest in its people or to regulate its economy. Punitive international trade and financial arrangements ensure that such destitution and impotence will remain a structural fact of Haitian life for the foreseeable future.

It is this poverty and powerlessness that account for the full scale of the horror in Port-au-Prince today. Since the late 1970s, relentless neoliberal assault on Haiti's agrarian economy has forced tens of thousands of small farmers into overcrowded urban slums. Although there are no reliable statistics, hundreds of thousands of Port-au-Prince residents now live in desperately sub-standard informal housing, often perched precariously on the side of deforested ravines. The selection of the people living in such places and conditions is itself no more "natural" or accidental than the extent of the injuries they have suffered.

As Brian Concannon, the director of the Institute for Justice and Democracy in Haiti, points out: "Those people got there because they or their parents were intentionally pushed out of the countryside by aid and trade policies specifically designed to create a large captive and therefore exploitable labour force in the cities; by definition they are people who would not be able to afford to build earthquake resistant houses." Meanwhile the city's basic infrastructure – running water, electricity, roads, etc – remains woefully inadequate, often non-existent. The government's ability to mobilise any sort of disaster relief is next to nil.

The international community has been effectively ruling Haiti since the 2004 coup. The same countries scrambling to send emergency help to Haiti now, however, have during the last five years consistently voted against any extension of the UN mission's mandate beyond its immediate military purpose. Proposals to divert some of this "investment" towards poverty reduction or agrarian development have been blocked, in keeping with the long-term patterns that continue to shape the ­distribution of international "aid".

The same storms that killed so many in 2008 hit Cuba just as hard but killed only four people. Cuba has escaped the worst effects of neoliberal "reform", and its government retains a capacity to defend its people from disaster. If we are serious about helping Haiti through this latest crisis then we should take this comparative point on board. Along with sending emergency relief, we should ask what we can do to facilitate the self-empowerment of Haiti's people and public institutions. If we are serious about helping we need to stop ­trying to control Haiti's government, to pacify its citizens, and to exploit its economy. And then we need to start paying for at least some of the damage we've already done.

 

 
Bralni krožek PDF natisni E-pošta
Prispeval AM   
WEDNESDAY, 02. DECEMBER 2009 ob 17:13

BRALNI KROŽEK:  ZA  ALTHUSSERJA


Describe it.

 

 

KONCEPT BRALNEGA KROŽKA:

Bralni krožek bo potekal na način branja Althusserjevih izvornih tekstov, preko katerih se bomo ukvarjali s ključnimi Althusserjevimi pojmi, tezami in koncepti. Branje bo razdeljeno na  pet tematskih sklopov, pri čemer bodo vsakemu sklopu namenjena 2 do 3 tedenska srečanja.

 

TEMATSKI SKLOPI:

 

Filozofija / znanost / ideologija

Z uporabo Althusserjevega konceptualnega aparata se bomo lotili formulacije razmerja med filozofijo, znanostjo in ideologijo. Skušali bomo opredeliti specifično naravo filozofije, kot polja ki se razlikuje od narave znanosti, ter samo znanstveno prakso razmejiti od ideoloških praks.


Protislovje in naddoločenost

Osredotočili se bomo na temeljne Althusserjeve koncepte dominante, naddoločenosti in kompleksnega protislovja, pri čemer bomo skušali detektirati, kakšno vlogo igrajo ti koncepti v Althusserjevi teoriji družbene strukture ter kakšne inovacije prinašajo v polje materialistične dialektike.


Dialektični materializem

Z Althusserjevim teoretskim aparatom bomo preko Marxove kritike Heglove dialektike, eksplikacije Marxove metode kritike politične ekonomije, ter Althusserjevih konceptov dominante in naddoločenosti skušali podati teoretski izraz »teoriji z velikim T«, ki za Althusserja, kot že za Marxa pred njim, ni nič drugega kot materialistična dialektika.


Marksizem in humanizem

S pomočjo Althusserja bomo detektirali t. i. epistemološke prelome v Marksovem teoretskem opusu.  Osredotočili se bomo predvsem na razmejitev misli mladega Marxa, ki je po Althusserju prežet z humanistično ideologijo, od misli poznega, antihumanističnega, konceptualnega Marxa.


Marksizem in psihoanaliza

Ugotavljali bomo kaj imata skupnega Marx in Freud, oziroma na kakšen način sta v sorodu koncept razrednega boja ter koncept nezavednega. Z Althusserjem bomo skušali ugotoviti, na katerih točkah je srečanje psihoanalize in marksizma lahko produktivno in na katerih točkah je njuno sparjenje formula za teoretsko zablodo.

 

 

Za pripravo koncepta poskrbel: Sašo Furlan

 

 

ČAS IN KRAJ SREČANJ:

 

Bralni krožek bo na sporedu vsak ponedeljek ob 21.00 uri v vsedruštveni FDV-jevi pisarni (Kardeljeva ploščad 5)

 

 

LITERATURA:

 

Althusser, Louis: Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov, Studia Humanitatis, 1985

 

 

Althusser, Louis: Izbrani spisi, /*Cf., 2000

 

Althusser, Louis: For Marx, Verso, 2005 (Dostopno tudi v Srbščini: Luj Altise: Za Marksa, Nolit, 1975; in na spletni strani: www.marxists.org)

 

* O literaturi in temi vsake seanse vas bomo sproti obveščali po elektronski pošti.


Spremenjeno dne: FRIDAY, 22. JANUARY 2010 ob 14:16
 
K16 PDF natisni E-pošta
Prispeval AM   
FRIDAY, 08. JANUARY 2010 ob 22:39

ZNOVA K16?


Objavljamo dva članka iz leta 2005, ki opisujeta kdaj in kako smo študentje, študentke, profesorice, profesorji in ostali akterji Filozofske fakultete izgubili svoj prostor alternativnega, teoretskega, kulturnega, ustvarjalnega, družabnega - skratka humanističnega delovanja. V boju da ta prostor zopet zaživi!

 

"Ne, ne, ne! Se opravičujem, a 10 izpitov letno ni zadostni pogoj za razvoj kritičnega mišljenja. Takega, ki se zna izpostaviti in opozarjati na napake. Bistvo Filozofske fakultete ni ugled ali katerakoli druga iluzorna vrednota, bistvo je v razmišljanju in proizvajanju novih misli!" Vladimir K.

 

KONEC K16 (Članek je bil prvič objavljen v Mladini leta 2005.)

Sebastijan Ozmec

 

Filozofska fakulteta je bila spet prizorišče študentskega protesta. Vzrok za zbiranje humanistov je zaprtje legendarnega kluba K16 ravno ob njegovi dvajsetletnici. Društvo študentov, ki je upravljalo s stičiščem in zbirališčem bodoče inteligence, so že konec decembra presenetila zaklenjena vrata kluba s strani vodstva fakultete. Takrat so dobili na voljo dva meseca, da uredijo statut in se prilagodijo novim tržnim razmeram. Medtem ko so se študentje ukvarjali s preoblikovanjem svoje organizacije, pa se je že pripravil novi razpis za oddajo prostorov, ki jim ni bil pisan na kožo.

Čeprav na prvi pogled kaže, kot da se študentje borijo samo za svoj želodec, je bil K16 veliko več kot zgolj navadna okrepčevalnica. Od svojega nastanka je bil tudi nekakšno leglo vseh naprednih študentov, ki jim čas študija ne pomeni samo piflanja na pamet, ampak tudi priložnost za angažiranje na vseh možnih družbenih področjih. Zato da je K16 sploh začel obratovati, je najbolj zaslužen takratni panker in študent ter zdajšnji šef Tovarne vizij Iztok Aberšek. V nasprotju z marsikaterim apatičnim vrstnikom je bil sam dovolj angažiran, da je kot član sveta Filozofske fakultete sredi osemdesetih na sejah, pod točko razno "nenehno moril dekana in ostale profesorje z željo 'iz baze', da se najde na fakulteti prostor za študentski klub, cafe, bife, prostor, kjer bi se dalo kaj popit, pojest, pokramljat, poslušat musko, pogledat video, pecat soštudentke ..." Vodstvo fakultete ni bilo navdušeno nad tem, da bi se študentje kar tako brez potrebe zadrževali skupaj in kovali konspiracije, in so se študentov znebili z izgovorom o pomanjkanju prostora, toda Iztok in kompanjoni iz študentske organizacije so si sami našli idealno lokacijo za bodoči klub. "Prečesali smo ves faks in odkrili idealen prostor - študijsko sobo za študente germanistike v kleti ob liftu. Na vrati se je svetila tablica: K16. Spogledali smo se in vedeli, da je to to. K4 na kvadrat. Od nekod smo privlekli dvajset stolov Rex, nekaj mizic, iz dveh dolgih miz zbili skupaj šank, nabavili pijačo in kavomat ... in K16 je bil rojen. V dnevu ali dveh." Odprtje želenega kluba je bil začetek dogajanja. "K16 je čez noč postal zbirališče najbolj zanimivega folka na faksu. Kmalu so začeli uletavati študentje z drugih faksov, predvsem ALU in AGRFT. Bil je popolnoma neformalen plac z najcenejšo pijačo in sendviči v Ljubljani. Za šankom so delali sami modeli in modelke." Enkrat tedensko so se prirejali manjši tematski žuri, vrteli so se filmi, prirejali koncerti. Na filozofijade so prišli filozofi iz vseh takratnih bratskih republik. Takratni akterji se spomnijo, da je kot DJ s Frankom Zappo, na eni izmed zabav, toliko "zatežil" zdajšnji kolumnist Marko Crnkovič, da je povzročil še večje vsesplošno nacejanje z alkoholom vseh navzočih. Najbolj pogosto od vseh glasbenikov je tam nastopal Tomaž Pengov, nekakšen hišni bend pa so bili Melanholiki. Med drugimi glasbeniki iz juge je rad k filozofom v Ljubljano hodil tudi Rambo Amadeus, ki je rad ob kakšnem džointu na koncu hodnika stresal šale, da bi impresioniral zbrano združbo. Po prihodu Maxa Modica v ekipo pa ni zmanjkalo niti večerne porno video ponudbe.

Spremenjeno dne: SATURDAY, 09. JANUARY 2010 ob 00:23
Več ...
 
« ZačetekPrejšnja1234567NaslednjaKonec »

Stran 5 od 7

Anketa

Prijava



Kdo je na strani ?

Prisotni 6 gostov .